Made by Ana
Posted by mati on jul. 1, 2009
Kak te naj človek ob tem shujša?!
Tek, vreme, guarana, glasba in jaz
Posted by Vreme on jun. 28, 2009
Prešinilo me je že v torek, ko sem se vlekel celo pot na 10 km teku, ob branju prispevka pa sem se globoko zamislil. Bazni treningi so že daleč za nami jaz pa še kar naprej nekaj baziram, tempo nad 7:00 je postal kar stalnica. No ja saj moj program sicer ne zahteva kaj dosti hitrejšega, a tisti občutek, da ne bi šlo kaj dosti hitreje pač ni najboljši.
Tako se v petek opravim na predviden tempo tek. Občutek, da zmorem tudi hitreje mi dobro dane, 3×3 km je praktično šlo z lahkoto in končno sem se po daljšem času vračal domov z izvrstnim občutkom, da zmorem še tudi kaj hitrejšega. Pa da se razumemo, saj temo 7:00 zna biti še kako prijeten, a s takšnim tempom pač ni napredka. Jaz pa si želim napredovati in brez večjega vlaganja in truda pač tukaj ne gre. Maraton pač ni stvar ki bi jo naredil z levo roko, vsaj za enkrat ne!
S takšnimi občutki se torej podajam danes na 25 km dolgo pot, ki jo predvideva moj tekaški planer. Vstajanje ob šestih zjutraj, lahek zajtrk s kruhom in marmelado, zraven pa obvezen zeleni čaj, tokrat brez mleka zato pa z krepko doze limone. V tekaško torbo si nabašem vse potrebno za na pot in krenem. No ja, še prej popijem tisti čarobni zvarek, ki smo ga dobili v Radencih. Če sem ga že dobil , ga je pač treba preizkusiti.
Na mp3-ju sem si naložil novo glasbo že med tednom, malo spremembe tudi na tem področju ne škodi, predvsem pa sem ga napolnil s takšnimi in podobnimi zadevami, pač glasba naše mladosti, pa še poskočna je. No ja saj se najde tudi kakšen novejši komad, a za tega sem moral pokukati kar na Anin računalnik, tam človek najde vse kar si želi, ali pač tudi ne, kar se glasbe tiče seveda.
Vreme za tek je bilo odlično, temperatura ni presegala 19°C, pa še vmes me je trikrat opralo, tako sem pač bil premočen od zunaj in znotraj. Ampak vam rečem pravi užitek, sem ga bil vesel kot kašen otrok, še celo tek po lužicah sem si privoščil, brez škornjev seveda.
In tako smo vreme, guarana, glasba in jaz krenili na pot. Vam povem kako je letelo. Predviden tempo naj ne bi danes presegel 7:01, a meni se je teklo. Teklo z užitkom brez muke kar letelo je, kilometri pa so se kar nabirali. Pri 10. km me prešine. A ti misliš danes res preteči “samo” 25 km? Pa kaj dosti ne oklevam, in odločitev pade kar v trenutku, bom podaljšal kar do 30 km pa da vidimo kako bo šlo. Meni pa se še kar leti in to brez muke brez vsakega problema, užitek je bil v vsakem koraku. Pijem kot je treba, vsakih 2, 5 km si privoščim požirek izotonične pijače, gel ki ga imam s seboj predvidevam vzeti na 15 km. A tam se še mi kar teče in teče, sploh se ne znam ustaviti in ko je počasi le treba obrniti proti domu na 18 km vzamem tudi ta gel, a očitno malce prepozno. Do 25 km namreč gre po maslu, naslednjih 5 km pa malce počasneje, a še vedno dovolj hitro da sem na koncu zadovoljen. A se mi v tistih 5.km dogajajo čudne stvari. Ko mislim, da ga šibam mi ura pove da sem počasen, ko mislim, da sem počasen ga šibam. Čisto sem nekako izgubil občutek za hitrost, pa tudi noge so postajale vedno težje, tempo se je seveda temu primerno zvišal, a ne tako da ne bi bil v celoti zadovoljen z današnjim tekom. Na cilj pri brodu pridem popolnoma premočen (je že brodarja skrbelo, da bom preveč moker 
) a zadovoljen in srečen, da mi je uspel en zares kvaliteten trening, bi rekel kar eden najboljši, najkvalitetnejši zadnjih let.
Me pa begajo sedaj druge misli. Le kaj je vplivalo na današnji preskok v mojem tempu. Mogoče idealno vreme (sem že ugotovil, da mi vročina nič kaj ne gode), mogoče ta čudežna guarana, ali na novo naložena glasba, ki me je ponesla v višave, ali pa enostavno moje misli in trdno odločenost, da napredka na sedanji način pač ni moč doseči.
30,10 km, 3:21:13, 6:41, 3113 Kcal, 18,4°C, plohe!
Avstrijskih30
Widget powered by EveryTrail: GPS Trail Maps
2107
Posted by Vreme on jun. 22, 2009
2107 je številka s katero bom tekel okoli Gardskega jezera, seveda ne celega en del v obliki maratona pa bomo udeleženci le obdelali. No v resnici sem že lani tam odtekel nekaj km, takrat pa se mi ni niti približno sanjalo, da bom letos ponovno tam, tokrat seveda z namenom preteči malo več km kot lani.
Štirinajst dni priprav je za mano, vse teče po planu, probleme mi med tednom dela edino moji pozni prihodi iz službe. Seveda pridirkam domov okrog petih lačen in takoj se napokam, kar pa je seveda precej preveč kot prenese moj želodec čez dobre dve uri pri teku. Saj ne vem, kaj naj naredim? Ali grem tečt takoj po službi lačen, kar je seveda posledično povezano z tekom po vročini, ali pač samo malo “pomalcam”, ravno toliko, da trebuh ni preveč prazen in se posledično zato napokam za večerjo. Je pa zato nedelja zjutraj vsekakor moj dan. Jutranji tek je vsekakor pravi užitek, vsaj do takrat ko sonce začne pripekati! Pa temu se pač ni moč izogniti. Tudi na koncu septembra se znajo temperature dvigniti v višave, zato se je potrebno pripraviti, tudi na te skrajnosti.
—————————————————————————————————
Sem pa danes prvič občutil posledice mojih treningov. Prvič po dolgem času me bolijo mišice, pa še kako lahki teden je za mano.
Saj ni res, pa je
Posted by mati on jun. 20, 2009
Za dobro jutro me je na balkonu napadla osa (skoraj usred čela blesavog), nakar je podoben napad malo kasneje doživela še Ana. Rajko strokovno oceni, da bi lahko imeli kje kakšno osje gnezdo. Ja, seveda… Ker zaradi rož nič ne vidimo, ose pa kar napadajo, se pametno spomni in gre dol, da pogleda od spodaj. Aleluja! Imel je kaj videti:
Na spodnji strani deske, na kateri imamo naše kište z rožami, so si ose naredile pravi osir. Pa to ne morš verjet! Kak naj zdaj to dol spravimo?!
Krizni štab zaseda. Kličemo naokoli (brata, ki ima s tem v bajti že kar nekaj izkušenj) in poizvedujemo, kako se tega lotiti. Seveda je treba obvestiti tudi zgornje in spodnje sosede, da jih napadalne ose pri odstranjevanju ne bi presenetile. Akcija se pričenja. Najprej je treba odstraniti vsa korita z rožami. Na srečo jih ni več kot štiri, je pa hec, da mora Rajko po vsakem premiku pobegniti v sobo in počakati, da se divjakinje umirijo. Medtem ko se bolj in bolj bliža zadnjemu koritu, vlada v stanovanju že pravo obsedeno stanje. Babico in Ano naženemo v svoje sobe, “spešlejđent” Rajko pa obleče zaščitno opremo in se poda v boj.
Sama dežuram pri vratih, z loparčkom za muhe v rokah, in čakam, da iz zasede napadem sovražnika, ki bi hotel prebiti bojne linije. Medtem moj pogumni bojevnik v trenutku pograbi deske, na katerih je strašni osir in jih zaluča daleč preko ograje balkona v grmovje spodaj v parku. Uf, uspelo nam je! Sicer jih je še kar nekaj ostalo na balkonu, ena kamikaza pa je celo uspela zadati še zadnji udarec Rajku za spomin. No, ko se je čez nekaj časa vse skupaj malo umirilo, pa smo šli dol pogledat, da vidimo kako to zgleda bolj od blizu:
Uf…
Si lahko misliš kaj takega?!
Akvarij po domače
Posted by Vreme on jun. 16, 2009
Ribez po domače
Posted by Vreme on jun. 8, 2009
Najprej potrebujemo nekaj let, da zraste
nato potrebujemo nekaj ur, da oberemo
kakšno uro da spečemo.
in nekaj minut,da pojemo. Torej ne navalite sedaj k nam. Peciva in ribeza namreč več ni. Pa drugo leto 
Ko mi ni
Posted by Vreme on jun. 5, 2009
Štirinajst dni je odkar sem se podal z domačimi planinci po Šentiljski poti in to naj bi bil nek zaključek letošnjega začetka leta, zelo aktivnega seveda, tako po kilometrih kot tudi po času v katerem sem vse to opravil. Torej naslednji logični korak je bil počitek. Ja to je to ko nič ne delaš, no ja v tem primeru se pač nič ne rekreiraš.
Štirinajst dni počitka sem si zamislil, ravno dovolj do začetka priprav na maraton. Pa seveda prejšnji teden čisto nisem zdržal, en krajši tekec v četrtek pa tudi v nedeljo smo še malo migali. Tako sem si rekel ta teden pa resnično nič, nič, nula km. Je treba počivat pa konec, čakajo me ja tedni napornega treninga in počitek bo mi prišel še kako prav. Pa nisem zdržal. Enostavno mi ni bilo več za počivat in tako sem v sredo zvečer enostavno šel, danes ni bilo nič drugače in če je tako, tudi nedelja ne bo izostala.
Vam rečem, ko sem počival sem bil tako zbit in se vlekel kot da bom ravnokar razpadel, po teku pa se počutil tako svež, sproščen in poln enrgeije. Seveda bi kdo rekel, da je to skregano z vsako logiko, a vsi ki te stvari poznate, tako ali tako veste, kako to gre.
Sicer pa počasi postajam nestrpen, začnejo se The Priprave in pri tem me veseli, da pri tem nikakor nisem sam. Na listu27 nekdo že pridno uresničuje svoje želje, očitno je nehal cincat! Bravo!!!
Mura Challenge III, Šentiljska pot 1. del
Posted by Vreme on jun. 1, 2009
Pa saj je bilo že kar nekaj časa jasno, samoumevno. Šentiljski poti se pri naših izzivih pač ne bomo mogli izogniti in tako je nastala ideja, da jo osvojimo tudi mi v družinski varianti, seveda tudi z našimi najmlajšimi, dokler jim je še za hodit z nami. Pa da bo jasno v več delih seveda, kot izgleda bodo trije najbolj idealni.
Seveda pa osvajanje prvega dela ni potekalo brez težav. Večkrat smo iz takšnih ali drugačnih razlogov srečanje prelagali, na koncu nam pa je skorajda zagodlo (V)vreme. Če bi (V)vreme poslušali, bi lepo čepeli doma in se jokali nad lepim vremenom. Pa nam vremenjakom tako ali tako nihče več nič ne verjame in kot zanalašč se je tudi vreme izkazalo za idealnega.
Smo pa po poti čutili posledice deževnih prejšnjih dni, blato skorajda do kolen je bil naš spremljevalec, da o mlakah sploh ne govorimo.
Kaj več so tako ali tako že napisali drugi, a sam naj dodam le tole. Do sedaj sem po Šentiljski poti več ali manj samo divjal in tako spregledal marsikaj zanimivega, tako že komaj čakam da ponovno nadaljuejmo pot!
Pa še nekaj fotk
Po Šentiljski s planinci
Posted by Vreme on maj 24, 2009
Enkrat letno naše planinsko društvo organizira pohod po Šentiljski poti v enem dnevu. V bistvu je to vrhunec osvajanja Šentiljske poti. Za ta pohod moraš biti kondicijsko zelo dobro pripravljen in prav zaradi tega ta pohod ne slovi ravno po množičnosti.
————————————————————————————————
Tokrat sem se prvič v tej družbi znašel tudi sam. Pot smo si zastavili v obratni smeri od urinega kazalca, za cilj pa čas, ki ga še nismo dosegli v peš varianti, vsaj kar se našega društva tiče. Torej za izključno prehojeno pot v času pod 13:30.
Ob četrti uri zjutraj se nas je iz Zg. Velke podalo na pot 7 članov našega društva, večina je bila takih, ki so se na to pot odpravljali prvič, na koncu pa se je izkazalo, da je na cilju samo eden izmed nas izrekel znameniti dve besedi: “Nikoli več” . Začeli smo v soju čelnih svetilk ter megle. Petkovo neurje nam ni bilo nič kaj po godu. Pot je v nekaterih delih bila kar precej blatna, tudi nepokošena visoka trava nas je dobro namočila. Še dobro, da smo kot pravi planinci imeli zraven stvari za preobleč, za preobut pač ne. Moji goretex copati so tokrat odpovedali, tako da sem praktično vso pot plaval v njih, tisto preoblačenje zoknov nekje na polovici proge pa je bil pravi užitek, čeprav so bili copati znotraj mokri in se mi je zdelo,da bi jih lahko ožemal.
Jutro nas je dočakalo v Lokavcu pri Lovskem domu, v dobrih treh urah smo bili v Sladkem Vrhu in malo naprej pri brodu smo dodali v naš dnevnik že tretjo štampiljko na naši poti. Ker smo hoteli doseči nek soliden čas, so bili naši postanki skrajšani na minimum. Postanke smo imeli izključno pri točkah, kjer smo žigosali dnevnike, pa še tam smo se organizirali tako, da sta bila vedno dva zadolžena za žigosanje vseh dnevnikov. Tako za postanek nismo potrebovali kaj dosti več, kot pet minut. Še prej nas pri ribniku pričaka labodja družina. Starša z vsemi močmi branita svoje mladičke in imeli smo kar nekaj problemov, da smo šli mimo njih.
————————————————————————————————
V Šentilju nas je pričakalo sonce in ko smo šli mimo obveznega tanka, je bilo za nami polovico poti. Na Brlogi smo si vzeli edino malo daljšo pavzo, časovno pa smo tudi ob odhodu bili v mejah našega planiranega časa. Nekje po kmetiji Eferl srečamo večjo skupino pohodnikov, ki so se podali na pot iz Šentilja do kmetije Gaube. Kar ne morejo verjeti, celo so mislili, da se šalimo, da smo na poti že od štirih zjutraj in da mislimo prehoditi celo pot.
Tradicionalni postanek, ki ga ne smeš izpustiti, je seveda pri kmetiji Gaube. Tukaj naročimo liter vina in radensko, njihovemu psu pa sem tokrat letos že četrtič odstopil del mojega sendviča s pršutom. No ja, enkrat si je pol sendviča iz moje roke vzel kar sam.
————————————————————————————————
Pot nadaljujemo proti Vranjemu Vrhu in tu počasi začnemo čutiti posledice dolgotrajne hoje. Hoja po asfaltu ni bila nič več v užitek, če se je le dalo, smo iskali mehkejšo pot ob asfaltirani cesti, naš tempo je tudi občutno padel. Sicer pa smo se izkazali kot homogena ekipa, saj praktično na celi poti ni zaostajal nihče.
Pri kmetiji Rajšp se ustavimo samo za žigosanje dnevnikov, pa bi bilo lahko zelo drugače. Tukaj je bilo namreč ogromno ljudi, turistično društvo Klopotec je prirejalo tradicionalno tekmovanje koscev, pijače in jedače je bilo v izobilju, mi pa nismo podlegli skušnjavi in smo raje kar se le da hitro krenili naprej, cilju naproti. Tako mimogrede so nas povprašali, če smo prišli iz Šentilja, mi pa v en glas, da iz Zgornje Velke. Pa smo potem ugotovili, da bi bilo bolje reči, da smo prišli iz Šentilja, ker iz Zg. Velke pa ja ni daleč.
————————————————————————————————
Tako smo se počasi, a vztrajno približevali koncu naše poti. Čez Rajšpovo gomilo smo prišli na nepokošen travnik, kjer smo se spomnili, kako smo pozimi gazili tukaj po snegu, sedaj pa nas je čakalo gaženje po visoki travi. Še delček blatne poti in počasi se je pred nami pokazala Zg. Velka, cilj naše poti. Prišli smo ravno v času poroke, oz. poročnega fotografiranja. Ta betonska terasa, ki so jo naredili pred dvema letoma, je res odličen ambient za poročno slikanje. Zraven je posajena tudi domača trta, skratka, tukaj je prostor, kjer se odvijajo tudi kulturne prireditve, da o martinovanju sploh ne izgubljamo besed.
————————————————————————————————
Tako smo se utrujeni a srečni, da nam je uspelo, podali v gostilno Snežinka po zadnji žig na naši poti. Obvezno pivo za konec, celo jaz sem spil skorajda na dah celega Radlerja, je bil prijeten zaključek včerajšnega dne. Utrujenost se nam je poznala kar vsem po vrsti, nekdo, ki je še malo prej sanjal, da bo šel v Sladkem Vrhu vsaj še na drugi polčas nogometne tekme, pa je kar zacumal za mizo in rekel: “Nikoli več”!
Odločitev je padla
Posted by Vreme on maj 22, 2009
V resnici me je strah, a želja je v meni tako močna, predvsem po lanskoletnem izletu da je čas, da se tega strahu tudi znebim, v stilu da delaj ravno to česar se bojiš. Ja saj vem, to je pri meni nek podzavestni strah iz pretekle izkušnje in druge zgodbe.
Takrat davnega leta pač nisem vedel, kako se naj stvari lotim, dandanes je vse drugače. Preteči polovičko se zdi kar samoumevno, hitrosti sicer ni, a razdalja je tista na kateri bi lahko delal. In tako je maraton edini možen odgovor na izziv na nek cilj, ki se ga da realno doseči. In če je ta maraton po pripovedovanju nekaterih eden najlepših je odločitev bila še toliko lažja.
Program je zastavljen, edino kar me skrbi je, da ga bo potrebno uresničevati poleti v največji vročini. Se že vidim, kako bom med vikendi vstajal zgodaj zjutraj.