Preselili smo se
Posted by Vreme on nov. 19, 2009
V resnici smo preselili naš blog nazaj tam kjer smo tudi začeli. Torej ponovno nas najdete na:
http://marako.blog.siol.net/ ali preprosto http://marako.gajba.net/
Stran bo tukaj še nekaj časa delujoča, potem pa več ne, tako da vas prosim, da si popravite link do našega bloga !
V gore
Posted by mati on nov. 2, 2009
Zadnje planinske prigode Krtincev in debata, ki se je nato razvila ob komentiranju ene izmed Haninih fotografij, so me odpeljale več kot 20 let nazaj, v čas, ko sem bila “silomprilike” tudi sama udeležena na eni taki turi po Kamniško – Savinjskih Alpah.
Jaz sem tista z belimi štumfami 
———————————————-
Spomini so pač taki kot so; z oddaljenostjo malo zbledijo in se omilijo. Kar je bilo lepo, je še vedno lepo, tisto, kar pa je bilo takrat hudo, (da ne rečem kar strašno) pa tudi ni več tako grozno, čeprav… No ja, čas je, da tega okostnjaka že enkrat potegnem iz omare.
Po današnjih kriterijih za organizacijo in izpeljavo take ture, se naša takrat sploh ne bi smela zgoditi. Bilo je toliko nekih improvizacij in sprememb planov, da je še dobro, da smo sploh vsi prispeli nazaj. Prav lahko bi bila namreč jaz tista, ki bi svojo pot končala že na Mlinarskem sedlu. Pomemben razlog je bila verjetno tudi utrujenost, da o neizkušenosti sploh ne govorim. Naš vodnik (profesor), ki bi nas naj vodil, je namreč pustil, da je skupinica, v kateri smo bili trije, poleg mene še dva fanta (eden od teh dveh je na srečo imel tudi nekaj plezalnih izkušenj) kar precej zaostala. Očitno se je zanašal na tega “taizkušenega”. Precej za vsemi ostalimi, smo se tudi mi začeli spuščati po zajlah in klinih. Dokler je bilo eno ali drugo še na dosegu roke ali noge, je kar šlo, naenkrat pa je zajle zmanjkalo. Roke niso našle več prave opore, noga pa tudi ni dosegla naslednjega klina. Panika. Kaj zdaj? Prilepila sem se na skalo in nisem se mogla, niti hotela, več premakniti. Ne naprej, ne nazaj, ne levo, ne desno. “Saj bo,” me je miril taizkušeni. “Saj bo.” Poskušal me je usmerjati, kam naj prestavim katero nogo, oziroma roko, pa ni šlo. Totalna kriza. Ne vem, koliko časa je to trajalo, očitno pa ni zaleglo. Oba sta me vzpodbujala, da bi se vsaj malo premaknila in dosegla poličko nekoliko nižje. Nekako mi je to ob njuni pomoči tudi uspelo. Šele tam sem počasi začela prihajati k sebi. Ker pa je bila situacija še naprej kočljiva, se je Tomaž odločil, da me naveže in na ta način spravi preko izpostavljenih mest. Tako se je tudi zgodilo. Šele z njegovim varovanjem mi je uspelo sestopiti do Češke koče, kjer je, lepo sedeč na klopci, naš stari, z daljnogledom v rokah, spremljal našo dogodivščino. Malo ga je le zaskrbelo, kot se je sam izrazil, ampak je vedel, da bo Tomaž to že porihtal. Ja, na mojo in njegovo srečo, je res porihtal.
Mene je sicer ta mora spremljala še dolgo potem. Naslednjič sem se šla “plezanje” šele 20 let kasneje, takrat v družbi našega PD. Preko Vogarja smo šli na Tičarico,
se spustili do Koče pri Triglavskih jezerih in naslednji dan nadaljevali proti Komni, od koder smo se spustili nazaj v dolino.
Še istega leta sva se z Rajkotom povzpela tudi na Peco.
Strah je bil tako premagan. Mislim vsaj. Rešpekt pa je ostal. Še vedno.
Ata Smrk, ki (še) nima brk…
Posted by Vreme on okt. 28, 2009
V tretje gre rado ali 14. Ljubljanski maraton
Posted by Vreme on okt. 27, 2009
Dva dni od maratona sta za mano, a vendar sem še vedno poln vtisov. Kako ne bi bil? Toliko sreče, zadovoljstva in veselja je bilo zbranih v teh nekaj urah, da se tega ne da pozabiti kar tako, kakor se tudi ne da pozabiti vseh tistih ur, dnevov in mesecev treninga, ki so za mano, ko včasih tudi ni in ni šlo in bi najraje…
A splačalo se je, plačilo je bilo namreč velikansko
O samem teku sem kot ponavadi že pisal na TF forumu, tukaj še dodajam nekaj besed.
Ko sem pred petnajstimi leti odtekel svoj prvi maraton, nisem imel pojma o treniranju, prehrani in še marsičem. Maraton je projekt, na katerega se je potrebno resnično pripravit, brez dolgih tekov tukaj ne gre, če še treniraš hitrost, še toliko bolje. In takrat jaz dolgih tekov sploh nisem poznal, v resnici sem mislil, da je ena polovička par mesecev prej čisto dovolj za pripravo na maraton.
In tako sem pogorel, strah pred maratonom pa držal dobrih 15 let v sebi. Pa je prišla letošnja odločitev v Radencih, s cmokom v grlu. Bom zmogel, si upam, si resnično to želim?? Polno je bilo vprašanj, ki so se porajala v glavi, odgovori pa so počasi prihajali z zastavljenimi treningi.
V bistvu sem se prvič držal in izpolnil nek tekaški trening, ki sem si ga zadal. Prišla je Garda, kjer si enostavno nisem upal hitreje, še vedno je bil v podzavesti strah, pa naj si to priznam ali ne. Čeprav turistično, je bil strah še vedno v meni. Priznam, šest ur limita pa je vseeno dajalo upanje, tudi če mi ne bi uspelo. Pa je šlo praktično brez problema, počasi a sigurno.
Seveda pa je ljubljanc druga zgodba. Tam je obveza prvega kroga in tukaj ni bilo kaj taktizirati. Še dobro, da se je Ero odločil za zajčka, jaz pa sem bil tudi odločen, da pretečem prvi krog v času limita 2:15. In sem ga, z lahkoto, bi lahko rekel, podzavestni strah je šel tam nekam, ni ga bilo več.
Ni bilo dvoma ali bom uspel ali ne. Še več, šlo mi je tako lepo, da sem na začetku Dunajske v drugem krogu samo z začudenjem pogledal na uro. Opa, pa to so sanje. To bo očitno več, kot sem si bilo kdaj lahko želel. O času maratona pod 4:45 nisem niti sanjal, sedaj je bila realnost pred mano. In realnost se je pokazala v cilju. Nepopisna sreča, solze, objemi, čestitke, vse to bo zapisano v mojem srcu za vedno. Pa ne samo zaradi rezultata, daleč od tega. Saj me poznate, rezultat je pri meni v drugem planu. To sem uspel narediti brez posebnih problemov, z nasmehom na ustih in solzah v očeh in brez besed: ” Nikoli več!!”
In kako naprej? Ja, maraton se je očitno zapisal v mojem srcu. Vem, da ne bo vedno tako lahko, vem, da ne bom dosegal vrhunskih rezultatov, da bodo prišle krize, vzponi in padci, a prišli bodo tudi dnevi sreče, zadovoljstva in veselja, dnevi, ko bo treba iti preprosto samo tečt. Tečt kar tako iz veselja, brez ur in misli na rezultat. To je to, gremo naprej!!!!
Maratonci
Posted by mati on okt. 26, 2009
————————————————————————————————-
——————————————————————————————
———————————————————————————————
———————————————————————————————–
————————————————————————————————
——————————————————————————————
——————————————————————————————-
—————————————————————————————–
——————————————————————————————-
———————————————————————————————–
———————————————————————————————-
—————————————————————————————–
Biti vsaj majhen delček vsega tega je nepopisno lepo. Hvala vam.
Tokrat gre zares
Posted by Vreme on okt. 24, 2009
Ja res je, tokrat gre za res. V resnici bi raje tekel s Piskecom, tako kot sem tekel z Wego predlani, na njegovi prvi polovički, a enkrat moram poskušati dati vse od sebe…
Torej polovička z zajčkom Erotom 2:15 ,pol pa bom videl kako dalje, upam da bo zneslo pod petimi urami.
Nova enota za tempo teka
Posted by mati on okt. 16, 2009
Določila jo je kar ena tetka, ki v večernih urah čisti našo telovadnico. Ker gre vmes seveda na čikpavzo, večkrat vidi mojega, kako dela kroge po progi za Sladkih6, pa pravi: “Tecajt, ko jaz enga skadim, ovi od Marjetke kuj 2x mujmo leti” 
Krtinski izziv in to v pravem pomenu besede
Posted by Vreme on okt. 13, 2009
Pa naj začnem tokrat kar na koncu, na začetku pač ni moč hvaliti neke prireditve. Čeprav so tile naši izzivi že od prvega naprej enkratni, neponovljivi in seveda predvsem za ekipo srčnih dogodek leta je bil ta v družbi s ŠD Krtina vsekakor za piko na i. Hvala gostiteljema za njihov trud. Veliko truda,volje in časa sta morala vložiti v to in to samo za to, da smo se imeli fajn! Skratka super nam je bilo, vsem skupaj pa hvala za prečudovit dan!
Sicer pa se je za nas pričelo že kakšen teden prej, ob razpisu namreč. Takrat niti pomišljal nisem,da bi se šel ultro. Lepo pohodniško je bilo samoumevno v družbi naših srčnih namreč. A je Aleš vse postavil na glavo rekoč, vidva z Radotom pa bosta ja šla na ultro. Hmm, očitno ne bo nič z mojim Krtinskim turizmom, a vseeno sem za vsak sličaj dan prej opravil z 21tko in to rekordno. Bomo pač na ultri počivali sem si mislil.
V resnici pa se je začelo zelo resno. Najprej dobimo v roke svoj opis in karto predvidene poti. Ob pogledu nanjo se je videlo, da je to čisto prava resna zadeva in da tu pač ne bo zajebancije. In tako sva z Radotom pričela, tako kot se spodobi. Saj se ve, na cilj je potrebno prit v najhitrejšem času in midva se ne bova dala kar tako v igri je bilo celo tretje mesto, sicer težko a vendarle razglabljava.
Bila sva celo tako hitra,da sva skoraj izpustila KT1. No fino sva rekla že prvo sva skoraj zgrešila. Pa nama je v resnici v nadaljevanju šlo kar lepo. Zadovoljna sama s seboj v prepričanju,da sva na pravih poteh sva kar ena za drugo osvajala KT. Tam nekje pri peti ugotoviva, da sva narobe označevala KT v kartico. Uf , kaj kmalu ugotoviva, da ni to najina napaka. Kakšno olajšanje. Vmes naju Aleš preko SMS-a sprašuje če sva še živa, midva mu odgovoriva z fotko
Vmes pa kar naprej razglabljala, kašno neumnost bi mu naredila. Najboljša je bila tista, da ga pokličeva in mu rečeva, da sva se zgubila, no bilo je še nekaj drugih variant, pa naj ostanejo raje za kdaj drugič . Grrr…
In tako se je na KT6 v resnici začela najina dogodivščina, no začela se je že prej, a za njo sploh nisva vedela je pa dovolj zgovorno poročilo. Da sva nekaj malega zalutala se nama je zdelo, a toliko se nama niti ni sanjalo !!!!!
Skratka na KT6 nama je bila tako všeč planinska pot označena z markacijami, da jo mahneva kar po njej. Ko že hodiva nekaj časa Rado pogleda na karto in ugotovi, da nisva na pravi poti in tako se vračava. Ma kdo bi se sekiral za to in greva lepo nazaj in naprej po predvideni poti. Ma kaj poti. V opisu je bilo zapisano, da je ta del poti najlepši za prave ljubitelje narave. Midva tega občutka ravno nisva imela. Hodila sva po brezpotju tu in tam naj bi se našle samo sledi od divjih svinj. Baje, a teh nisva videla, videla pa sva samo visoko travo, podrta drevesa , nizko neprehodno grmičevje in klanec navzdol in to v pravem pomenu besede. Ko ga je skorajda konec prideva do neke uhojene poti in se odločiva,da greva po njej. Nekaj časa že hodiva potem pa hočeva pogledati kako naprej in ugotoviva karte ni več. Ne ni je več, nekje v tem streme klancu sva jo izgubila z vsemi navodili. Bogu za hrbtom sva ostala brez vsega. Niti približno se nama ni sanjalo kje sva. Rado nagonsko obrne nazaj in teče, teče, da bi našel karto jaz pa za njim, ampak ne v dir. Srečam še zadnjega tekmovalca, Radota pa nikjer. Še kar teče po bregu navzgor. Pokličem ga , nima smisla iskati karto, predlagam, da greva z zadnjim tekmovalcem naprej. A njega od nikoder. In tako ostanem sam. Pokličem Aleša in mu razložim situacijo. Najprej mi seveda ne verjame, predlaga celo da naj še pijačo ki jo imam seboj vrževa vstran ,da bova res brez vsega. A ko mu še enkrat razložim, da RES nimava karte in da RES nisva skupaj začenja verjeti. No čez nekaj trenutkov Rado le pride, brez vsega seveda in vidno utrujen. Teči po bregu navzdol ali navzgor je le razlika tudi časovno seveda. In tako RES ostaneva brez vsega. Kje sva pojma nimava, v spominu imava samo, da ko prideva do makedamske ceste morava na levo ali desno odvisno pač kje sva prišla dol. In sva šla levo, spet kličeva Aleša in ugotoviva, da sva sicer nekje blizu KT7 a očitno v napačni smeri. Čez nekaj časa jo le najdeva. Olajšanje. A kako naprej?’ Na KT8 čaka Aleš z vodno postajo, pa tudi najino prepotrebno karto. Torej do tam se prebijeva pa sva na konju. Spet kličeva
Samo navzdol je treba, baje. Lahko kot pasulj, dokler ne prideva do odcepa, dokler ne prideva ven iz gozda. Spet kličeva, neka vasica je pod nama, a cerkvice pri kateri naj bi bil Aleš ne zaznava. Šele kasneje ugotoviva, da nama jo je prekrivala breza. Torej spraviva se po asfaltni cesti navzdol in v daljavi vidiva najino cerkvico, najino odrešitev. Kljub temu neke prave volje več ni bilo. In tako brezvoljno prideva do KT8. Od tukaj naprej pa je šlo brez problema z Aleševo pomočjo seveda. Se je odločil, da bo zadnji del poti šel z nama. Sicer je on mislil, da bova tekla, a midva se nisva dala in sva raje hodila v svojem tempu. No v resnici sva se spraševala, kako bi obdelala še zadnji del poti, če se je še Aleš, ki jo je markiral skorajda izgubil. Kljub temu pa je bil prihod v cilj tako kot se spodobi, atraktiven
In epilog. Z Radotom skleneva , da naslednje leto skupaj opraviva kašno tekmo v treking ligi , naučila sva se namreč dovolj. Predvsem tisto kar se ne sme delat. Sam pa sem še danes začuden, da imam danes po zelo dolgem času en tak prijeten muskelfiber. Prav mi je, kaj pa se nisem šel turistov, kot naše boljše polovice, srčni4 
Priprave na tretjega
Posted by Vreme on okt. 4, 2009
Teden dni po Gardi so moje misli že zazrte naprej, v moj tretji maraton. Še lani, ko sva skupaj z mojo drago pretekla ljubljansko deset-ko in se celo smejala, se mi ni niti sanjalo, da bom naslednje leto stal na štartu maratona. Prvič za to, ker sem imel v sebi, še vedno nek podzavestni strah na podlagi mojega pred 15 leti prvega pretečenega maratona, drugič pa za to, ker mi ta dva kroga v Ljubljani nista nič kaj dišala.
Ampak sedaj je to že preteklost. Danes me ne eno ne druge ne moti več. Zakaj pa bi me? Saj veste vse je v glavi, še bolj pa sem prepričan, da je veliko tudi v srcu in branje Ultramaratonca me je v to še bolj prepričalo.
Sicer pa si kaj dosti časa za počitek in regeneracijo niti nisem vzel. Ponedeljek sem opravil regeneracijsko gobarjenje, potem pa počitek do četrtka. V četrtek sem opravil en krajši tekec, od danes naprej pa gre zares. Pa v bistvu v teh treh tednih ni moč kaj dosti postoriti. Glavno sem opravil čez poletje sedaj gre bolj za vzdrževanje forme. Torej med tednom dva krajša teka, čez vikend en daljši, najdaljši bo naslednji vikend v obliki polmaratona. In to naj bi bilo to!
Neke hude utrujenosti po samem maratonu torej ni bilo, zato se venomer sprašujem:”A sem ga res pretekel?”. Pa vem da sem ga, občutki so tisti ki lahko govorijo in ti so bili in so še vedno enkratni. Vsekakor je to bil tek s srcem in z glavo, brez nekega zaganjanja, čisto po pameti in z užitkom. Se kar samo po sebi postavlja vprašanje če mi bo maraton uspelo še kdaj preteči s takim užitkom.
Ljubljanski bo že takšen, ki bo moral biti kot druga pesem.
Limit prvega kroga na 42 km je 2 uri in 15 minut.
V tem času sem vsekakor sposoben preteči polovičko, a kako naprej? A bo ostalo dovolj moči za drugega, naj tečem počasneje , naj izpuščam okrepčilne postaje oz. naj pijem kar med tekom, a nas bodo spustili v drugi krog tudi če bomo počasnejši…?
Vse to in še več se mota v moji glavi.
Mojega WC-ja ni več
Posted by Vreme on okt. 3, 2009
