Marako

Nedelja dva tedna pred Ptujski malim maratonom sem planiral dolg tek. Čisto preprosto kot ponavadi, nič posebnega pač. Tokrat sem prvih pet km opravil kot ogrevanje 3 min teka sem kombiniral z minuto hoje. Zakaj tako, mogoče kdaj drugič, a po opravljenem ogrevanju sem se podal na svoj predviden trening. Če sem pričakoval, da mi bo ogrevanje prineslo nekoliko višjo hitrost sem se globoko motil. Nikakor mi ponovno ni šlo, govorim seveda o tempu. Kot letošnji cilj sem si zadal ,da pretečem polovičko v času pod dvema urama, pa sem očitno še kar daleč od tega. Zadnje čase potrebujem za 18km dve uri, kar nekako kaže na to, da od lani sploh nisem napredoval.

Pa se mi seveda ob vsem tem postavlja cel kup vprašanj. Zakaj sploh govora o hitrosti, zakaj sploh hočem hitreje, a sem kaj sploh naredil, da bi bil hitrejši, mi je sploh treba tega, da se ženem dalje,višje in hitreje podobno kot športnik ki so končali z svojimi tekmovanji v Pekingu. Zakaj pa ne morem biti zadovoljen s časi ki jih dosegam (pa kdo sploh pravi, da nisem ) in zakaj sploh rinem na neka tekmovanja na katerih zasedem zadnja mesta, a je to sploh cilj mojega teka?

Nikakor ne. Še vedno je v ospredju užitek pri teku, še vedno neglede na čas neizmerno uživam ko tečem in dokler bo tako se ne bom obremenjeval s časi. Naj mi bodo samo kot nekakšno vodilo kaj zmorem in nič več!!!!

Petek popoldan je bil dan, ko smo si zaželeli kolesarskega izleta. Pa ne čisto brez pomena. V Strassu imajo baje odlično slaščičarno in “ogleda” le  te nismo hoteli zamuditi.  Celo Ana je šla zraven, motivirana seveda s kepicami sladoleda. In roko na srce zares je bil odličen, pa nič kaj dražji kot pri nas.

Bil je prav idiličen pozno popoldanski petkov izlet pocukran z odličnim sladoledom seveda. Potem pa. Naenkrat naša mati zaostane in videti je bilo, da je zašla v težave. No, ne ravno ona njeno kolo pa. Zadnja zračnica je spustila dušo. Pa ni problema rečem. Mojster za vse iz kolesarske torbice potegne rešitev. Pred kakšnima dvema letoma je to zame bila rešitev, tokrat pa ravno ne, ni dolgo zdržalo. Sem pa potem strokovno ugotovil, da je spreju verjetno potekel rok trajanja. Pa to ni nič kaj pomaglalo pri rešitvi kako naprej. Na srečo nismo bili več tako daleč od doma, a tudi tako blizu ne. Ni preostalo drugega, kot da mati zajaha moje kolo, jaz pa izvedem Piskecov duatlon. Samo moj je bil daljši, dobre 3 km se je nabralo. Tako sem na koncu izpadel pravi as.

Nauk: ne hodite na kolesarski potep brez zračnice+ pribora za krpanje ali spreja za krpanje pnevmatik ( pa ne že rabljenega in prestarega), da o kolesarskem priboru sploh ne govorimo! Mi smo tokrat imeli srečo!

P.S: je pa brodar rekel, da imamo stalno nesrečo ko se peljemo z njim (mimogrede trije so ki izmenično opravljajo brod), najprej izgubim pri teku avto ključe sedaj pa gumidefekt. Hmm kaj le bo naslednjič ???

Zadnje čase nekako ne najdem pravega časa da bi pisal. Zgodilo se je kar nekaj dogodkov, ki bi primerni za objavo in našo arhivo, pa enostavno ni šlo.Pa nadoknadimo zamujeno.

Dober teden je odkar je Ana obiskala košarkaški tabor. Sreda je bila tista ko smo morali po njo. Pripravili so zakljuno prireditev na kateri so prikazali svoje mojstrovine, ki so se jih naučili v teh parih dneh. Ani je celo uspelo priti v finale v prostih metih, kjer je nesrečno izgubila. A kaj čmo tudi to je šport, vsekakor pa ni bila razočarana, kar je lahko pohvalno. V športu je pač treba znati tako zmagovat kot tudi izgubljati. Je pa potem rekla, da jo je najbolj motilo, ker sem preveč navija. No, ja. Sicer pa je po njenem mnenju košarkaški tabor imel eno veliko napako. Bil je prekratek.

E-kipa srčnih se je podala tudi v glasbene vode

So ti naši Krtinci letos pripravili kar nekaj presenečenj. Vsekakor je prva in najbolj drastična bila ta, da so se nam letos pridružili še Krti tako da je bila to najštevilnejša udeležba, druga pa je bila odlična proga, kjer smo ob teku spoznavali tudi lepote Krtine in okoliških krajev. Super!

Se pa je videlo in tudi čutilo, da nismo med seboj vsaj v tekaški zasedbi imeli Piskeca. Začelo smo namreč kar dokaj hitro, Krti so namreč vlekli in vlekli, meni pa nikakor ni šlo. sam sem si v glavi zamislil nek umirjen tek, potem pa skorajda divjanje. Pa smo tudi to pregurali. V bistvu pa se mi je v zadnji tretjini naenkrat odprlo in sem kar zdivjal naprej in tako zapustil e-kipo srčnih. Pa me je potem začelo grist, nisem namreč hotel zapustiti e-kipe, v bistvu si sploh nisem znal predstavljati prihoda v cilj brez njih, zato sem jih raje počakal.  Če jih ne bi počakal, ne bi v živo spremljal duatlona Piskeca! , sicer pa se je na koncu pokazalo, da smo skupaj složno pretrgali ciljni trak!

je pa potem je sledil pravi piknik

eni so pekli…

drugi jedli…

tretji počivali…

na kocu pa  smo še nekaj zapeli in zaigrali.

A je potrebno povedati, kako nam je bilo???

 

15.08.2008 naj bi bil dan, ko se naj bi dogajale hude stvari. Vremenske namreč.  Že celi dan bulim v vremnske karte. Bo ali ne bo??? Zaradi izrazito napovedanega poslabšanega vremena in možnih mokrih čvapčičev smo celo prišli tako daleč, da smo prestavili Krtinski izziv na nedeljo!. Pa smo več kot čisto  vsekali čisto mimo. Kakor kaže sedaj lahko še konkretno pošiljko dobimo edinole  še samo na SV Slovenije.  Glede na to:

 

…upam, da smo vsekali mimo. Amak  v Sladkem Vrhu že celi dan pokrivajo avtomobile. Ojoj!!!!

Tole fotko sem naredil predvčerajšnjim, ko sem dodal novo črtico na seznam. A veste, kaj pomenijo te črtice?

Aja, pa nagrado bi radi imeli? Ja seveda nagrada je ekskluzivna. Zmagovalec dobi točno to kar ta črtica pomeni!

… ali o tem, kako se Ana pripravlja, da bo nekoč v bodočnosti imela svojo kuharsko oddajo na TV:)

Najprej je tu zvezek z recepti (današnjega je pobrala v neki “fingertips” oddaji)

Nato sledi priprava sestavin in polnjenje modelčkov.

 

Končni izdelek pa zgleda takole:

 P.S. Smo že skoraj vse pojedli, o barvi pa raje ne bi:)

Torej za konec smo si pustili urejanje kopalnice. Nič posebnega bi rekli, saj je cela v ploščicah in tako naj bi me čakalo samo barvanje stropa. Ja če si moja draga ne bi omislila, da bi menjali že dotrajano tuš kabino.

Začelo se je torej z barvanjem stropa in demontažo tuš kabine in kadi. Za demontažo tuš kabine sem potreboval kar nekaj časa, ko pa sem prišel do kadi pa nas je čakalo presenečenje. Tuš kad je bila namreč vzidana, oz. je bila položena pred polaganjem ploščic. Sama umetnost jo je bilo dobiti ven, ne da bi poškodoval ploščice, a nekako mi je le uspelo. In potem novo presenečenje.

Nova tuš kad nima istega loka kot stara, kar pomeni, da v tole “luknjo” ne bo šla. Ojej kaj pa sedaj? Ja nič ne preostane drugega kot dosedanjo “luknjo” oblepimo s ploščicami. Hišni mojster (to sem jaz) je bil na razpolago, ploščice pa bodo problem. Le kje dobiti podobne ploščice, da ne bodo preveč izstopale? Verjetno tam kjer prodajajo keramiko. Jaz pa v klet in v “skritem” kotu najdem osem popolnoma enakih ploščic izpred davnih let. In ravno osem smo jih potreboavali.  Skoraj ne moreš verjeti. Skočim še po lepilo, fugirno maso in ploščice so že gor.  Tako nam je šel en nepredviden dan, pa nič zato, saj smo tako ali tako že zdavnaj opustili misel, da bi se še kakšen dan namakali v morju.

Drugi dan je sledila montaža (najprej sem skočil še na krvodajalsko) in v dobrih treh urah mi je uspelo:

Sicer se je potem pokazalo, da še na nekaterih stikih teče voda, a silikon se v takih primerih pokažeza idealno rešitev.

Je pa zanimivo, kako so danes te tuš kadi narejene. Globine skorajda nikakve, drugače pa je v kompletu za priklop vse zraven. Na odtok je kar priklopljena gumijasta cev nič več ni fiksno. Fino sem si misli, se ne rabiš kaj dosti zajebavati glede na to, da ima nova tuš kad odtok na drugi strani kot jo je imela stara. Pa me čaka spet presenečenje.  Gumjasta cev je namreč popolnoma druge mere kot pa odtočna cev. A na to pa niso mislili proizvajalci (prodajalci) če že prodajako kako vse je v kopletu? Še dobro, da imamo v bližini trgovino “z vsem”, da nisem rabil v Maribor laufat.

Pa še eno presenečenje nas je čakalo. Zaradi drugačnega oz. večjega loka tuš kadi in kabine je sedaj ostalo premalo prostora za sušilni stroj, ki je do sedaj bil nad pralnim, med tuš kadjo in bojlerjem. Kljub slabi volji nama ni preostalo drugega, kot da sušilni stroj preseliva. Tako bo od sedaj najprej svoje delo opravljal kar v predsobi, kaj drugega nam pač ne preostane.

Tako našo “renoviranje” stanovanja je po enem tednu končano, tudi teden mojega dopusta je šel, a veseli smo, da je vse za nami. Poleg”običajnega” dela je bilo še obilo pucanja, kar tudi šteje, saj ne spadamo ravno med tiste, ki bi bili obsedeni z čiščenjem.

Danes pa lenuharimo (beri počivamo) počasi pa se naše misli že obračajo proti novim izzivom. Moje misli po tednu brez teka mi počasi tudi že uhajajo k teku, pa še “gnojnica” nas čaka!

 

 

Kljub obilici dela doma sem uspel dati kri. Je bila krvodajalska v Sladkem Vrh. Letos prvič!

« Previous Entries